Polarni Medved

Oziroma kako preživet ta poseben dan.

Maje ni, je v LJ, kjer se uči za maturo, ki je naslednji dan. OK, danes torej brez nje. Naložim torej tastare in tamalga v makino sportivo in se odpravimo v MB. Fotr ves čas teži, da bomo šli iz ceste. Po pričakovanjih je bila podelitev brezvezna formalnost… in nato nazaj proti domu.

Torej, kako prijetno ubit popoldan? Najprej za 1500km nafte in potem po kolega, nato na švoh kavico Na obalo. Nato eno kruzanje skozi Sevnico, in Na grad. Po desetih minutkah so se začeli nabirat penzionarji, ki so prišli poslušat nekakšne pevske zborčke (ki naj bi se začeli nekje čez uro in pol). Pred totalno zasedbo omenjenih sva se pobrala Na dile. Petek gre proti večeru, nikjer se nič ne dogaja… ok, naprej v Centrala. Ravno sva se usedla, ko začne zvnoit GSM.. neznana številka. Kliče bivši sošolec iz osnovne šole, ki je že nekaj let na invalidskem vozičku, in ga že dolgo nisem videl. Če imam čas, da se kaj vidimo. Torej naslednja postojanka. Nekaj prijetnih uric, in kruto spoznanje, kako ti lahko kratek trenutek vzame vse…

Čas za odhod. Naprej oz. nazaj Na obalo. Kavica. V želodcu se je pojavil občutek, da je noter pajčevina.. -> hallo pizza. “Dobiš čez pol ure.”. Čez kakšno uro kličem, ker pice še ni. “Bi že morala prit.” Čez dodatne pol ure, ker je še kar ni. “Saj si jo prevzel??”. Ahaa, takšna je situacija. Ena baraba nama je pojedel pico. Hja, pajke je nekako treba pregnat. Pizzerije so se zaprle.. sprememba plana, greva v Metuljčka na hamburger. Bejbi, ki sta se slučajno znašli tam, bi šli poleg. OK, se bodo punce vsaj enkrat v dobrem avtu peljale. Čez pol ure je hamburger že pregnal pajke. Kolega se odloči ostat tam. Naložim punci in ju odpeljem nazaj Na obalo do njunega avta. In potem grem domov.

Jutri bom verjetno deležen nekaj hladnih pogledov.

Preden zaspim, razmišljam.. pod vplivom dneva… o tem, kako mi nič ne manjka in kako mi je lepo. Pomembno je, da se tega zavedamo, ali ne?

Pa še en komad, ki se je na omenjen dan poslušal v Audiju.

Ravnokar sem se prvič zbudil kot inženir. Počutim se izvrstno!

Sedaj pa se mi malce mudi. Moram it nekam na zajtrk in eno lepo kavico, potem pa z motorjem v LJ.

Bom v prihodnjih dneh verjetno več časa posvetil blogu, kot zadnji mesec.

Ko sem se v začetku oktobra naselil v študentskem domu, je bil mehanizem za zapiranje okna pokvarjen. Okna se ni dalo zapreti, in tako je bilo pač odprto (v podrtem položaju). Cimer je povedal, da je v referatu že dvakrat prijavil okvaro, in da so mu obljubili, da bodo prišli okno popravit. Nekaj časa ni bilo nič, ko pa so se temperature zunaj spustile, sva odšla na referat oba. In čez nekaj dni je res prišel hišnik, ki je po pokvarjenem oknu malce razbijal s kladivom, nato pa ugotovil, da ga ne bo mogel popravit, da potrebujemo serviserja za okna. Vendar nama je pustil izvijač ter vijak, ki ga je privijačil ob okno, in je tako ostalo zaprto. “Ko ga želita odpreti, le odstranita vijak, in okno se bo odprlo.” S to rešitvijo sva živela nekaj tednov, nato pa je prišel serviser, ki je malce šaril po mehanizmu za odpiranje okna, in ugotovil, da nima dela, ki ga je potrebno zamenjati. Obljubil je ponoven obisk v tistem tednu. Naslednji teden sva s cimrom zopet odšla v referat, kjer so naju najprej ošteli, ker je bilo okno baje brutalno uničeno, nato pa obljubili, da ga bo serviser prišel popravit, takoj ko bo utegnil. Ta teden je serviser končno prišel, in zadeve popravil do te mere, da je okno lahko bodisi zaprto bodisi odprto na stežaj. Za povrnitev okna v prvotno stanje baje spet ni imel primernega dela…

Citiram profesorjevo izjavo z današnjega predavanja:

“Če narediš program in ga prodaš, dobiš zanj 15.000 sit. Če isto stvar poimenuješ informacijski sistem, dobiš zanj 15 miljonov “

Mal za hec pa mal za res

Pred enim tednom sva bila s kolegom Aly-em na predavanjih. Predavanja nimajo praktično nobene povezave z matematiko, vendar je profesor (v nadaljevanju dr. X) vseeno skušal razložiti nekaj matematičnih pojmov. Ampak mu to ni šlo najbolje, ker je izjavil nekaj totalnih bedarij. To se mu je sicer že prej tudi zgodilo (sploh ne tako redko), vendar pri tako oprijemljivi stvari, kot je matematika, s kolegom nisva mogla molčati. In sva mu nasprotovala. Sledila je debata, ki je trajala dobre pol ure, kjer je profesor na vsak način skušal dokazati svoj prav, in ker mu ni uspelo, je dal kolegu domačo nalogo, da dokaže svoje trditve.
Kolega je domačo nalogo opravil, s knjigo doktorja matematike Brešarja, je podprl svoje trditve. In ker je bil Aly danes zadržan, sem njegovo vlogo prevzel sam, in seveda doktorju X pokazal dokaze, ki govorijo o njegovi zmoti. In se je začelo.
Najprej je doktor ugotovil, da je matematična knjiga dr. Brešarja bolj 'slaba', oziroma napisana na nivoju prvega razreda osnovne šole. Našel je celo protislovja, ki jih ni (sem mu tudi pokazal, da jih ni…). Celo svetoval je, naj grem do dr. Brešarja, in ga malo povprašam o teh stvareh…
Ob določenem trenutku je izjavil, da sva s kolegom trdila zadnjič popolnoma druge stvari, ki sva jih res trdila. Zadevo si je gladko izmislil.
Potem pa se je začel opirati na imaginarno matematiko, o kateri zadnjič ni bilo govora.
Nato pa je le priznal eno od svojih mnogih napak, in sicer, da je zamešal dva pojma (relacija in preslikava). Ostalih napak seveda ni priznal, in je tako odšel iz vojne 'kao' zmagovalec. 'Kao' zato, ker seveda to ni, in se verjetno tudi sam tega zaveda, saj se je po besedah, "no, to smo razčistili, gramo naprej", še nekajkrat vrnil nazaj na temo. Očitno mu ni dala miru

Škoda, da sem bil na predavanjih edini računalničar, preostali pa so bili študentje medijskih komunikacij, ki niso imeli matematike, in me niso mogli podpreti. Škoda.

Poleg vsega pa je po slabi uri predavanj oznanil odmor, vendar se ni vrnil predavat. Po uri čakanja smo se odpravili domov.