Moje prvo jadranje.
Povabilu sodelavca Marjana na jadranje na Bohinjskem jezeru sem se končno odzval. S šefom sva se po malo krajšem delovniku napakirala v avto in čuff na Bohinj.
Kjer sta naju že čakali jadrnici. Najprej smo jih pripravili, 20 minut po prihodu smo se vsi trije – Marjan je bil z nama ter služil kot inštruktor – vsak s svojo jadrnico podali v veter. Jadrnice so razreda mini 12, regatne, namenjene so eni osebi, ki tako upravlja z dvema jadroma ter s krmilom. Jadrnica se obnaša tako kot prave velike jadrnice in baje služi kot odličen pripomoček za razumevanje in učenje jadranja s pravo jadrnico. Z vremenom smo imeli srečo.. sonce, ravno prava temperatura in veter.. ob pomoči dobrega inštruktorja sva prej kot v pol ure samostojno jadrala. Najprej nekaj manjših krogov učenja. Tudi z malo vetra se jadrnica zgledno premika, upravljanje postane hitro užitek, odločili smo se, da se vsi trije podamo na skoraj 4km oddaljen izliv Save Bohinjke. Veter je ves čas pihal proti nam.. kar pa ni predstavljalo nobene ovire. Malce smo se razkropili.. občutek je bil fantastičen. Šumenje vetra, ki vleče jadrnico po gladini.. sicer pa mir, tišina. Ugoden veter lahko jadrnico precej nagne, kar vse skupaj malo popestri. Ves dan bi lahko užival na tak način.
Že ob mraku smo prišli nazaj pod skalco. Pospravili jadrnice, pojedli pice, potem pa midva s šefom nazaj v LJ, Marjan pa v Bohinj. Tole bom ponovil.. kakšen sendvič, voda,.. nato pa ves dan spokojnega raziskovanja jezera s pomočjo vetra.
