Polarni Medved

Ko smo takole po službi pri meni s kolegi pili zasluženo kavico, je na cesti nad nami nekaj zaropotalo. Približno tako, kot bi iz tovornjaka padlo nekaj desk, po tem, ko je povozil luknjo. Zadeva nas je dejansko zmotila.. spraševali smo se, kaj se dogaja. Teorija z deskami je imela luknje.. ker ni bilo slišati nobenega zvoka motorja. Čez kakšno minutko je začelo nekaj šumet v grmovju pod cesto. Živali! Kolega je na nek zanimiv način ugotovil, da so prišli konji in lomastijo pod cesto. No, jaz sem se odločil, da zadevo raziščem. Po hitrem postopku sem bil na cesti, pogledam proti zvokom.. cesta je prazna. Naredim nekaj korakov.. in opazim na drugi strani odbojne ograje kolo od bicikla, ki štrli v zrak. In kmalu cel bicikel. Obrnjen na glavo. Na tisti strani ograje, ki je stran od ceste. In potem.. kakšne 3 metre nižje – na drugi strani ograje je namreč strmina, ki se po kakšnih treh metrih grmovja malce umiri… pilota omenjenega prevoznega sredstva. Ki je nekam zamaknjeno gledal proti meni, pojasnjeval, da je pač malce padel (kajepizdadolsmpadukajgledaš itd.). Grotesknost situacije me je spravila v tak smeh, da kakšno minutko nisem mogel dihat. Vem, da to ni bil najbolj empatičen način obnašanja v danem trenutku, ampak se ni dalo kaj dosti naredit. Možakar si je vsekakor zaslužil vsaj od nekaj tistih piv, ki jih je pred temi kaskaderskimi dejanji zaužil! Pasti s kolesom čez tako visoko ograjo, pri tem pa potegnit zadevo za seboj, je precej zahtevno že za treznega človeka – da sploh ne omenjamo napada ograje, ki je bila na levi strani ceste ter za povrhu na najmanj primernem mestu za “prelet” daleč naokoli!
Situacije s kolegi nismo še bolj zapletali in smo ji pustili prosto pot. Iz terase, kjer se je v tem času kavica že precej ohladila, je bilo vse skupaj precej na očeh oz. še bolj na ušesih. Možak je pogumno hotel splezat skoraj navpično proti kolesu, kar je bilo precej jalovo početje. Razbrali smo ga po zvokih, podobnih tistim izpred nekaj minut, le da so bili manj izraziti, odražali pa so kotaljene oziroma drsenje nekje 100 kilskega predmeta po listju. Po vsakem takšnem zvoku je zadonel globok glas, katerega lastnik svojih dejanj očitno ni preveč odobraval, in je bil slišati nekako “upizdomatrnoooo!”, oziroma “porkamadoona!”. Nekje po pol ure je iz zmagoslavja, ker je prišel nazaj na cesto, poklical ženo?, ji omenil, da je prasica, naznanil skorajšni prihod domov, samo da “pecikl” potegne čez ograjo, ter ji razkril, da bo nekaj videla (ni povedal kaj, samo “Boš že vidla!”). Nato je odrinil naprej – oziroma nazaj. Mogoče se je po teh naporih podal na zasluženo pivce nazaj v gostilno – ali pa se mu je pri padcu poškodovala navigacija!