Polarni Medved

Povabilu sodelavca Marjana na jadranje na Bohinjskem jezeru sem se končno odzval. S šefom sva se po malo krajšem delovniku napakirala v avto in čuff na Bohinj.
Kjer sta naju že čakali jadrnici. Najprej smo jih pripravili, 20 minut po prihodu smo se vsi trije – Marjan je bil z nama ter služil kot inštruktor – vsak s svojo jadrnico podali v veter. Jadrnice so razreda mini 12, regatne, namenjene so eni osebi, ki tako upravlja z dvema jadroma ter s krmilom. Jadrnica se obnaša tako kot prave velike jadrnice in baje služi kot odličen pripomoček za razumevanje in učenje jadranja s pravo jadrnico. Z vremenom smo imeli srečo.. sonce, ravno prava temperatura in veter.. ob pomoči dobrega inštruktorja sva prej kot v pol ure samostojno jadrala. Najprej nekaj manjših krogov učenja. Tudi z malo vetra se jadrnica zgledno premika, upravljanje postane hitro užitek, odločili smo se, da se vsi trije podamo na skoraj 4km oddaljen izliv Save Bohinjke. Veter je ves čas pihal proti nam.. kar pa ni predstavljalo nobene ovire. Malce smo se razkropili.. občutek je bil fantastičen. Šumenje vetra, ki vleče jadrnico po gladini.. sicer pa mir, tišina. Ugoden veter lahko jadrnico precej nagne, kar vse skupaj malo popestri. Ves dan bi lahko užival na tak način.
Že ob mraku smo prišli nazaj pod skalco. Pospravili jadrnice, pojedli pice, potem pa midva s šefom nazaj v LJ, Marjan pa v Bohinj. Tole bom ponovil.. kakšen sendvič, voda,.. nato pa ves dan spokojnega raziskovanja jezera s pomočjo vetra.

Pa samo še kamiona, ki je bil na čelu kolone sem imel za prehitet… in to sem tudi storil.. pa se umaknem nazaj na svoj pas, kamor se je v tistem trenutku iz koruze namenil tudi nemški ovčar. Bum! Čelno direkt.. Iz živali se je kar pokadilo, kakšnih 100m sem ga vlekel s seboj, potem se je pod avtom prevalil nazaj. Za mano vozeči so ga vsi obšli, ne vem kako se mu je uspelo zvleč s ceste. Avto je poškodovan, tablica je odletela nekam, pleh pod odbijačem je povit, odbijač je poškodovan, prav tako hladilnik olja al interkuler al karkol je že tisto spodaj.
Miličnik je bil prijazen.
Cenilec pa ne tako zelo. Pogleda avto… pa reče: “Ja zakaj maša pa zavarovana jajca stara??” Mislim WTF?? Mu povem, da njegovga puntota scat pelem kadarkol, in to tako, da zarad dima potem še ves dan ne bo nič videl, pa naj oceni hitro, ker se mi mudi (no tega nisem povedal čist tako kot sem napisal! ). Žalostno pogleduje proti gajbici poškodovani… reče, da je verjetno totalka, pa naj povem, kolko cenim avto. Ko sem mu povedal ceno, ki sem jo odštel nekaj mesecev nazaj, je želel kupoprodajno, da se bo o tem lahko prepričal (danes popoldan bom torej iskal kupoprodajno :S ). In pa predračun kleparja naj mu prinesem. No, potem pa me, z izrazom na očeh, ki je govoril da mi čisto nič ne verjame, vpraša, če sem našel psa. Ko sem mu povedal, da ga nisem niti iskal (niti nisem bil oblečen za kakšne pustolovščine po kakšnem grmovju), je grozeče odvrnil, da bo poklical policaja, da se prepriča o vsem skupaj…
Kako se mi ne da spet ukvarjat s temi barabami…

.. že nekaj časa ni več panda, zdej mamo jugota. Pardon, klijota. Lubice se obračajo za mano, ker zaradi izjemne redkosti izstopam na cesti! Aja pa klimo ma tut! Pa radijo na cedeje!

Kruzam tako iz službe domov… in dohitim novega, svetlečega, črnega BMWja serije 5. Ki se vozi kakšnih 80, kjer je omejitev 90 in se da peljat lepo dobrih 100. Na prvi ravnini sem ga skušal prehitet, pa je stisnil gas, da sem moral namero opustit. Potem je sledilo nekaj počasnih kilometrov za njim.. do odseka, kjer sem izkoristil poznavanje ceste, zalet, vseh 6 cilindrov je dobilo orenk požirek nafte, nastal je gost črn oblak dima za mano … in petica je, kljub naporom, da mi to prepreči.. ostala za mano! Kar je ubogega voznika… ki se je verjetno prekomerno skeširal za avto in je sedaj lačen in žejen poleg vsega pa ima izgleda še majhnega… tako vrglo iz tira, da me je takoj moral prehitet nazaj. Kar mu je seveda uspelo. Nato je hitrost spustil na okrog 40km/h, jst seveda spet v prehitevanje, pa me itak ni več spustil naprej… in potem je nekaj žugal, hitrost nastavil na prej omenjenih 80km/h .. no, skoraj do doma sem se moral vozit za njim.

Ne razumem bmw driverjev!

Ko smo takole po službi pri meni s kolegi pili zasluženo kavico, je na cesti nad nami nekaj zaropotalo. Približno tako, kot bi iz tovornjaka padlo nekaj desk, po tem, ko je povozil luknjo. Zadeva nas je dejansko zmotila.. spraševali smo se, kaj se dogaja. Teorija z deskami je imela luknje.. ker ni bilo slišati nobenega zvoka motorja. Čez kakšno minutko je začelo nekaj šumet v grmovju pod cesto. Živali! Kolega je na nek zanimiv način ugotovil, da so prišli konji in lomastijo pod cesto. No, jaz sem se odločil, da zadevo raziščem. Po hitrem postopku sem bil na cesti, pogledam proti zvokom.. cesta je prazna. Naredim nekaj korakov.. in opazim na drugi strani odbojne ograje kolo od bicikla, ki štrli v zrak. In kmalu cel bicikel. Obrnjen na glavo. Na tisti strani ograje, ki je stran od ceste. In potem.. kakšne 3 metre nižje – na drugi strani ograje je namreč strmina, ki se po kakšnih treh metrih grmovja malce umiri… pilota omenjenega prevoznega sredstva. Ki je nekam zamaknjeno gledal proti meni, pojasnjeval, da je pač malce padel (kajepizdadolsmpadukajgledaš itd.). Grotesknost situacije me je spravila v tak smeh, da kakšno minutko nisem mogel dihat. Vem, da to ni bil najbolj empatičen način obnašanja v danem trenutku, ampak se ni dalo kaj dosti naredit. Možakar si je vsekakor zaslužil vsaj od nekaj tistih piv, ki jih je pred temi kaskaderskimi dejanji zaužil! Pasti s kolesom čez tako visoko ograjo, pri tem pa potegnit zadevo za seboj, je precej zahtevno že za treznega človeka – da sploh ne omenjamo napada ograje, ki je bila na levi strani ceste ter za povrhu na najmanj primernem mestu za “prelet” daleč naokoli!
Situacije s kolegi nismo še bolj zapletali in smo ji pustili prosto pot. Iz terase, kjer se je v tem času kavica že precej ohladila, je bilo vse skupaj precej na očeh oz. še bolj na ušesih. Možak je pogumno hotel splezat skoraj navpično proti kolesu, kar je bilo precej jalovo početje. Razbrali smo ga po zvokih, podobnih tistim izpred nekaj minut, le da so bili manj izraziti, odražali pa so kotaljene oziroma drsenje nekje 100 kilskega predmeta po listju. Po vsakem takšnem zvoku je zadonel globok glas, katerega lastnik svojih dejanj očitno ni preveč odobraval, in je bil slišati nekako “upizdomatrnoooo!”, oziroma “porkamadoona!”. Nekje po pol ure je iz zmagoslavja, ker je prišel nazaj na cesto, poklical ženo?, ji omenil, da je prasica, naznanil skorajšni prihod domov, samo da “pecikl” potegne čez ograjo, ter ji razkril, da bo nekaj videla (ni povedal kaj, samo “Boš že vidla!”). Nato je odrinil naprej – oziroma nazaj. Mogoče se je po teh naporih podal na zasluženo pivce nazaj v gostilno – ali pa se mu je pri padcu poškodovala navigacija!

Ker se je po vsakih spodobnih počitnicah potrebno malce odpočit, sva bolj ali manj direkt iz Egipta odrinila v Umag, na vikend k Maničini kolegici Evi.

S temle sem nas dostavil na cilj. (kdor visoko leta, nizko pade)(aja, ima eno dobro lastnost tale avto.. bencin se kar pojavi v kestlcu ko je le ta prazen!)

Hiška. Neposredno ob plaži, terasa, kamin, velik ločenih spalnic, 2 punci, ki znata kuhat…

In še pogled s terase.
Iskreno upam, da tole ni bilo zadnje Evino povabilo. Par dni, ki res kvalitetno napolnijo baterije! (ki sem jih potreboval naslednji dan po odhodu na motorju.. Kolpa, remember?)