Polarni Medved

Dopust sem letos izkoristil 100%. Najprej teden dni razvajanja, turkiznega morja, vročega sonca, delfinov in koralnih grebenov v Egiptu, nato sproščujoč oddih v Umagu. Za konec pa še z drugo sopotnico (prej blont, pol črna! ) pustolovski giro po skrajno južnem delu Slovenije.
Več o tem zadnjem v nadaljevanju!
Z bivšim cimrom Gregatom sva se za turo zmenila iz danes na jutri. Kam gremo? Nekam, kjer še nisva bila.. in kjer se plača kavico z euri, ne s kunami. Pa kjer se da kopat. Torej Kolpa.
Navsezgodaj zjutraj, okrog 10h, sva, opremljena vsak s svojim motorjem, frišnimi gatami in zokni, 30 euri v žepu in avtokarto iz leta 1975 odrinila iz Boštanja (kolega se je seveda moral še prej prebit do te točke). Direkt na Novo mesto, Metliko, Črnomelj. S prvim postankom kakšnih 10 kilometorv pred mejnim prehodom Vinica.

Gospodično natakarico sva povprašala, če se da kje v biližini kaj dobrega pojest, pa je bil njen odgovor precej zaskrbljen in pesimističen. Ampak sva se kljub temu pogumno podala v lov za hrano, ki se je obrestoval!

In nato dol iz glavne ceste desno. Slika idilične cestice ob zeleni reki se je po nekaj kilometrih, ko sva bila primorana nadaljevat po makadamu, razblinila. Vasice, ki so na pogled kakšnih 30 let za ostalim svetom, so nama bile tako všeč, da sva se kakšnih 15 kilometorv peljala izven začrtane poti. In potem ravno toliko kilometrov nazaj… nobene trgovine, ena zanikrna gostilna, ogromno zapuščenih hiš. Otroci so nama mahali, kot da vidijo medveda.



S pomočjo avtokarte sva potem našla Kolpo in kmalu tudi prenočišče. Kjer sva se zmenila tudi za večerjo in zajtrk (ki je bil itak vključen v precej nizko ceno). Bankomat in trgovino sva našla kakšnih 5km stran. Verjetno edina predstavnika svoje vrste daleč daleč naokrog. Trgovinica takšne vrste, kjer pozvoniš, da pridejo odpret. In preden jo najdeš, se nekajkrat pelješ mimo.. saj se je težko upret dvomu, da majhen napis “trgovina” dejansko označuje to kar naznanja…

Kolpa je precej hladna. To mi ni preprečilo obiska Hrvaške. Ko sem bil že tam, sem jim oddal presenečenje in olajšan odšel nazaj! Kopališča so lepa, urejena.


Naslednji dan sva, zopet navsezgodaj!, krenila proti toku Kolpe. Na levi strani reka, na desni gozd, pred mano števci… Mimo Fare, malce mimo civilizacije, ter naprej proti Osilnici. Kmalu nama je mejni prehod zaprl pot, primorana sva bila obrnit, kmalu sva zavila levo proti notranjosti. Poti še ni v googlovih mapah, zato ta del poti na zemljevidu ni točen. Nova cesta, le deloma asfaltirana, je bila zaradi asfaltiranja za avtomobile zaprta, z motorji se nama je uspelo prebit.

In zopet po slikovitih zabačenih krajih.. nakar ugledava bencinsko črpalko. Tankala sva eden za drugim, saj imajo le eno črpalko za bencin. Lubica je za 270km, kolikor jih je naredila od doma, porabila natančno 11l goriva, kar priča o precej turistični neagresivni vožnji.

Iz Kočevske Reke sva nadaljevala proti Kočevju, po preglednih hitrih ovinkih naprej do Žužemberka ter Ivančne Gorice, čez hribe mimo Bogenšperka do Litije. V Hrastniku na kavico ter naprej do Zidanega Mostu. In od tukaj vsak svojo pot ter dogovorom, da se mora kaj podobnega ponovit. Čimprej.
Pot.