Bratislava.
Nekam je treba it. Kam? Na Dunaj? Ma nee, daleč, stereotipno, verjetno drago. Pa veš kje je Dunaj, to je že čist gor pr Bratislavi! Hja, potem pejva pa v Bratislavo? Okej, dil!
Ob 6h zjutraj sva štartala.
Okrog pol 11h sva bila tam, v glavnem mestu Slovaške. In zelo kmalu tudi skozi celo Bratislavo pri hotelu. Brez garmina, tudi moja navigacija zgleda deluje tako kot treba!
Hotel je razred zase.. ampak je bil poceni, tako da mu odpustimo. Pravzaprav je za svojo ceno ponujal ogromno. Recimo namesto ene postelje sva jih s kolegom dobila vsak 6.
Ko sva se peš podala na ulice, s kronami v žepih, sva imela v mislih avtobus ali kaj podobnega, kar naju bo prineslo do centra. Zadeve so se zapletle, ker je karte na avtomatih mogoče kupit le s kovanci. Ki jih nek povprečen turist običajno nima polne žepe (najmanj 21 jih je potrebnih za nakup 3 dnevne turistične karte). Torej sva šla peš.. do recimo neke prodajalne, kjer imajo karte. Ampak! V soboto nekaj do 12h je VSE zaprto. Vse trafike, kafiči, trgovine. Vse. Več kot uro hoje po neki glavni ulici.. nikjer ničesar. Občutek neverjetne morbidnosti. Smeti. Stare trole, ki delujejo le pod električnimi kabli. In spet smeti. Izgubljeni ljudje. Bencinska črpalka, kot bi jo vzel iz poceni grozljivke. Lačna, žejna, premražena, psihično na tleh sva končno našla neko zadevo, kjer sva dobila pico in pivo. Od tam naprej so bile zadeve magično precej bolj odprte (nekakšno staro mestno jedro pač). Ampak še vedno ni bilo kovancev za pot nazaj.
Nekje pozno popoldan sva jih končno nabrala dovolj.
Brez avta od takrat nisva šla nikamor več.
Zanimiv je bil na primer tudi zajtrk v hotelu. Ob 9h bi pričakoval največji naval (glede na to, da se zajtrk streže od 8h do 10h). Vendar sva prispela v prazno jedilnico. Malo sem se oziral za kakšnim morebitnim samopostrežnim pultom, medtem pa je natakar vprašal ali bova hemendeks al kaj drugega. Hmm, ok, naj bo hemendeks! Posadil naju je za mizo. Čaj ali kava? Čaj. Nekaj trenutkov kasneje… Ni čaja. Kava? Torej kava…. 
Itd.
Tale prednovoletni roadtrip je bil sicer super. Neverjetno, kako je lahko ne tako oddaljen svet, v katerem živijo ne tako drugačni ljudje (ki praktično vsi govorijo “Jugoslovansko”, poleg tega pa sem imel občutek o nekakšnem spoštovanju te “dežele”), tako drugačen. Počutil sem se kot v svetu, ki sem ga navajen iz kakšnih starejših domačih filmov. Ko sem vstopil v neko gostilno v bližini hotela, sem si kar predstavljal, kako so pri nas nekje v 70ih pili iz takšnih kozarcev ob pogledu na takšno pohištvo in takšne stole (recimo 3 različne ob eni mizi). In mogoče za takšen drobiž.
Seveda ni ves svet tam takšen, bližnji nakupovalni center, bojda največji na slovaškem, ni bil dosti drugačen od naših. Le nekaj cenejši. Tudi mestno jedro je drugačno. Sodobno. Drago.
Ampak vse vmes..
Domov sem prišel malo utrujen, a srečen. Tukaj je nekaj slikc, mogoče sledi kakšnem muvi, materiala je več kot dovolj, samo še čas in volja sta potrebna!
Snegec 08 & merry christmas!
Vsem skupaj želim srečen božič!!
(hvala za kartice, pa se opravičujem, ker jih nisem pošiljal!)
Pa še dve božični slikci s snegom 
(če dobro pogledate, boste vidl božička!)
Kdor dobro maže, dobro pelje!
Po kakšni kavici preveč sem nujno moral delat. Po tem, ko sem obupal nad programiranjem, sem se spravil na nekaj malo bolj prijetnega…
Audi od kreša naprej stoji pod streho. Izgubil je odbijač (sem ga strokovno odstranil, da vidimo, kako je spodaj), in tablice. Pa akumulator se je spraznil. Ki sem ga najprej napolnil.. in potem, po vsem tem času, pri nekje dveh stopinjah celzija….
Kot v kakem filmu! Direkt, brez kakšnega odvečnega obrata zaganjača, glasno in z ogromno dima! Dramatično, kot tank!
Potem sem dal na njegovo mesto kio. In vse potrebne rekvizite.
Potem sem pol ure iskal filter. Potem sem avto dal na višje podstavke. In še pol ure iskal filter. Nato sem ga našel. (Nekdo je očitno zmagal na nekakšnem natečaju za najbolj nemogočo postavitev oljnega filtra?).
Nato sem pol ure načrtoval strategijo za njegovo zamenjavo. Naslednje pol ure sem iskal ključ za spodnji vijak za izpustitev olja. Potem sem izpustil olje (pol mimo posode, pol pa zraven nje), zamenjal filter (pol olja iz filtra je steklo po motorju, pol pa za rokav), nazaj privijačil vijak, nalil novo olje. Potem sem našel bakreno tesnilo za k vijaku, spet odvil vijak, dal poleg tesnilo, nazaj privil vijak.In nalil še malo olja. Čuff… avto je kresnil kot 10 let nazaj (tale naša kia se btw odlično drži. Prva sklopka, amortizerji, izpuh, ležaji, praktinčno vse je še nedotaknjeno.)
Torej nič lažjega. Sedaj samo še čakam, da mama ugotovi, da je v njeni najljubši posodi za solato izrabljeno olje. Ter da je preostanek tega olja skrbno skrit na tleh pod enim avtomobilom na dvorišču.
Ata bo pa vsekakor vesel.
quote.
“To be kind to all, to like many and love a few, to be needed and wanted by those we love, is certainly the nearest we can come to happiness.” — Scottish Queen- Mary Stuart, born December 8, 1542.
Moja nočna turneja
Iz Ljubljane sem se včeraj odpravil malo pred 23h. Lepo malo muzike, fino gretje, poleg vseh uspehov dneva sem za konec še zmagal v taroku (da se ne bom samo hvalil… prvič ). Lepo tistih 130km/h… nakar avto cukne. V hipu me je prešinilo.. že na poti v službo sem si govoril, da moram it tankat. Ampak je blo preveč mraz. Bom že potem nazaj. Naslednjič sem se tega spomnil zopet nekje med tarokom. In takoj ob cukanju prepozno spet. Avto je ugasnil. Brez nafte sem se znašel na avtocesti, kakšna 2 kilometra pred prvim izvozom (vsi pa vemo, da je lahko parkiranje na odstavnem pasu zelo drago.) Nekako mi je uspelo zadevo še parkrat za nekaj trenutkov pognat, in posledično prit do Ivančne Gorice. Kjer je pa itak petrol….
…. beeeep, res je, ampak odprt do 22h. Torej več kot eno uro zaprt.
Phuck.
Itak povsod tema. Nikjer nikogar, še manj takšnih s kantico nafte. Torej… ali prespim do zjutraj v avtu in zmrznem; ali zatežim nekomu, da mi pripelje nafto (ampak ne težim rad sredi noči.. dom in LJ pa sta tudi daleč); ter zadnja, izbrana možnost: Gremo po nafto!
Kam? Hja, na prvi odprt petrol. Ki je na AC. 5 kilometrov nazaj. Po nekaj krepkih besedah, ki sem jih spregovoril s samim seboj, sem hitro odpujsal. Ker vemo tudi, da je hoja po avtocesti lahko draga, sem se odpravil ob njej. Najprej po cesti… ki je prešla v makadam. Z veliko lužami. Potem na tire. Ki so bili spolzki. Potem malo po travniku, in na cesto. Potem pod avtocesto. Potem se je vlil dež. Seveda v duhu dogodkov ne malo, ampak orenk. Potem sem zagledal petrol. Potem sem spoznaval, kako prekleto neučinkovito transportno sredstvo je hoja. In kako prekleto neudobni so za take podvige moji šuzi. In potem zopet, kako se nikamor ne premaknem. Po vsem tem premišljevanju sem splezal pod avtocesto, zopet makadam, trvnik, preko ograje (če bi bil žival, bi zelo težko prišel do avtoceste!) in sem bil na cilju.
Na petrolu sem se znašel blaten, premočen, gledal sem kot ris, najprej sem zahteval prazno kantico, potem pa še nafto za noter. Sredi avtoceste. Duhovit prodajalec me butasto vpraša, če mi je zmanjkal bencina. (Hja ne, zaželel sem si malo nočnega sprehoda, pa sem se lepo oblekel in se podal ne petrol ob avtocesti po malo nafte???). Skoraj sem mu zlil na glavo tisto nafto. Potem sem se spomnil, da bi mu ob tem še lahko povedal, da mam dizla, in mi tako ne more zmanjkat bencina.
Nazaj je bilo isto. Le brez dežja, ampak z glavobolom (kako prekleto zebe mokra glava, če tapkaš zunaj sredi zime).
Makina je po kakih minutki verglanja prišla nazaj k sebi.
Doma sem spal sem kot bubica, ampak precej premalo.
Zapleten zaplet
“Dobili smo namreč zaplet, ki bo najbrž – skoraj gotovo – povzročal težave. Za začetek že s tem, da je opis težave zapleten, in ga večina naslovnikov ne bo pripravljena niti prebrati, kaj šele razumeti – in zapleten je v glavnem zato, ker je zapletena tudi težava. “
