Polarni Medved

Old Faithfull passed it!

Pa smo na cesti spet za eno leto (oz za tolk časa imam papirje. Kaj vse bo v enem letu prišlo vmes, bomo pa še videli).

Tako kot lani… sem se tudi letos odločil, da danes ne delam nič več. Je opravljen tehnični polna kapa!

Mal za hec prilagam dve jesenski… (hrošč popolnoma po mojem okusu.)

Evo, pa še ena, z ne tolk lepim hroščem pa zato bol kjut miško.

Začelo se je v soboto navsezgodaj. Planiran vikend, z motorji najprej na morje, in naslednji dan na gorenjsko, je tu. Ker je kolega očitno bolj čuječ od mene (jst sem eno uro po štartu na motorju še vedno malo dremal), je odhod dokumentiral.

To, da sva se držala stran od avtoceste, velja omenit na začetku, za vselej. Torej mimo Ljubljane, Kopra, vse prej in kasneje in potem nazaj, so bile stare ceste, ki ne zahtevajo vinjete. Omenjam zato, ker sem kot navigator kakšnih 20x na slepo zavil (table so seveda vse usmerjene na avtoceste), in presenetljivo vedno prav. Tolko, da se malo pohvalim, od tu naprej se do konca sporočila ne bom več, ok?!

Pot je sicer minila brez prehudih incidentov. Sicer sva bila 90% časa v prekrških (tule na sliki sva na primer demonstrirala, kako v enosmerno počivališče pripeljat iz napačne smeri. ), ampak se miličniki z nama niso obremenjevali.

V Piran sva uletela za čas kosila, seveda v stilu. Večina Pirančanov ima svoje pande in cinquecente parkirane po pol primorske, motoristi pa lahko svoje lubice pripeljemo čisto do praga. Hostle Val mi je bil že poznan, punca, ki naju je sprejela, in si zasluži desetkico, nama je izročila ključe (nato je hotela it pogledat še motorje, da vidi “če so ok parkirani” (hmm, očitno kešpička!)). Po aklimatizaciji je sledilo kosilo v Piratu (tudi tukaj iz moje strani desetka). Preveč sita sva se odvlekla naprej.

Ker nisva hotela tvegat s kakšnimi čudnimi natakaricami, sva se na kavo vrnila v hostle. 1,5€ za kavo ni tako malo, ampak če je ne zaračunajo, potem na koncu sploh ni draga (neko srečno naključje je hotelo, da ta vikend precej zadev nisva plačala, oziroma sva dobila nezahtevane popuste).

Popoldan je minil v Portorožu, kjer sem se med drugim dobil z bratrancem Miho (slava ti, Miha!), ki dela in študira na primorskem.

Dogajanje, ki je sledilo, v moji glavi ni najbolj povezano. Vendar je bilo po naporni in neprespani noči z dvema skandinavkama (če me spomin ne vara, sta bili Švedinji, vendar zaradi lukenj ne morem trdit. Kolega pa mislim da ve, kako jima je bilo ime, bo mogoče povedal) z nimfomanskimi nagnjenji zgodnje jutro prehitro.

Dolina Soče je čudovita. Iz motorja je še lepša. Ko s 130km/h prehitevaš mađare ter hkrati občuduješ naravo, se počutiš kot junak (še bolj kot junak sem se parkrat počutil, ko sem naravo prepozno nehal opazovat, se obenem zavedel, da sem sredi ovinka in prehiter, pa sem ga potem vseeno zvozil ). Naenkrat so kraji postali malce neobljudeni, Vršiča pa še vedno od nikoder, pa sva se vsa zaskrbljena ustavila. Pretirano zaskrbljenost sva dokumentirala.

In nato še enkrat, ko sem sredi ovinka skoraj zaspal na motorju (naporna noč, remember?), in sem potreboval kavico.

In nato Vzpon. Zakon!! Levo, desno, ovinki takašni in drugačni, tu pa tam kak italjan(ka), ki misli, da je njegova dti vectra hitra, in te najraje ne bi spustil mimo (seveda mu na koncu nič drugega ne preostane). Ko padaš mimo takšnih in drugačnih, mimo poljakov s starimi avtodomi, nemcev z mercedesi, slovencljev s clioti in mimo čehov s škodami, ti je ves čas jasno, kako neokretno vozilo je avto ter po drugi strani kako dinamičen je motor. Ob takšnih občutkih je bil vrh preblizu. Vendar ob takšnem vremenu čudovit.

Seveda sva jo, ko sva pa že bila tako blizu, mahnila na Triglav. Itak pa se je kavica zopet prilegla. V dokaz sva posnela reportažo. Bilo je precej hladno na Triglavu! (za razliko od Vršiča!).

Na poti proti KranjskiGori je za avtomobili smrdelo tokrat po skurjenih zavorah. Ob kosilu sva spoznala, zakaj pravijo tukajšnjim prebivalcem, da so skopi. To sva spoznala v Restavraciji Livada. Ne le, da poleg čaja ne dobiš sladkorja, poleg kosila tudi ne dobiš kruha, na koncu pa še vse skupaj zelo mastno plačaš (po mojem mnenju je neupravičeno precej dražje od Pirana. Še dobro, da grem na gorenjsko samo tako daleč, ko se da z avtom ali motorjem, pa še to ne preveč pogosto (ok, pa včasih na Triglav!)).

Sledil je povratek domov. Ko sem po avtocesti sedaj že malce z odporom gledal številke na števcu (na začetku je bila dvojka), sem imel čas razmišljat. Motorja sta se zoper odrezala odlično, poleg tega, da nista zahtevala nobene pozornosti sta v Piranu čez noč počakala na mestu, ter porabila manj goriva kot lastnika. Začel sem sanjarit o vročem tušu in topli postelji. Pa vendar… bolj kot to sem si želel še mnogo tako prestrih vikendov.

Motorji connecting people, ne pa Nokia! Nekatere resnice iz reportaže so malce izkrivljene.

Tudi tole ni iz neta.

Tole ni ukradeno iz neta:

Čovjek se rodi umoran i živi da bi se odmar’o.

Črnogorski

Ko rano radi, rano dan zajebe.

črnogorski

V soboto navsezgodaj sem se usedel na motor in čuff proti Koroški. V Slovenj Gradcu sva se s kolegom dobila na kavici, nato pa sva se odpravila čez severno mejo.

Tole je pot, ki sva jo opravila.

Prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile ceste. Nikjer nobene luknje, kamenčka na cesti, kakovosten asfalt, nobenega prometa. Takoj čez mejo sva se odpravila na Golico.., proti jezu “Soboth see”.  Malo sva zagrizla v Štajersko, ob jezu sva se ustavila.

Morbidno vzdušje, ki ga je ustvarjalo vreme, samota, tišina ob jezu, neverjetna čistoča, sta zmotila dva hrupna motorista, ki sta se nama pridružila. Presenečenje je sledilo, ko sta iz hrupnih zverin (yamaha r6 in suzuki bandit 1200) splezali okrog 60 letni dami. Respect!

Nazaj po ovinkasti cesti na Koroško ter proti Klopinskemu jezeru. V vseh prevoženih kilometrih sva srečala le nekaj posameznih avtomobilov. Kot, da bi prišel v popolnoma drug svet. Ob jezeru je sledila kavica (4.60€ 2 komada ), nato kratek obisk še enega sosednjega jezera, in nato nazaj proti Sloveniji. Tokrat čez Bleiburk, Ravne, nazaj v SG. Seveda so takoj čez mejo sledile kolone in na vsakih 500m 3 različne plasti asfalta. In 300 lukenj. V Slovenj Gradcu je sledilo zasluženo kosilo (topla juhica se verjetno še nikol ni tako prilegla).

Ko sem se pozno popoldan vrnil domov, sem bil srečen. Dolgi kilometri ovinkastih cest, motor, dobra družba.. odlična kombinacija za dušo.

Upam, da bo vikend, ki prihaja, spet suh (in mogoče kakšno stopinjo toplejši).

Če ma kdo kak star menjalnik od audija (verjetno paše tut od kakšnega golfa?)