Polarni Medved

Oziroma kako preživet ta poseben dan.

Maje ni, je v LJ, kjer se uči za maturo, ki je naslednji dan. OK, danes torej brez nje. Naložim torej tastare in tamalga v makino sportivo in se odpravimo v MB. Fotr ves čas teži, da bomo šli iz ceste. Po pričakovanjih je bila podelitev brezvezna formalnost… in nato nazaj proti domu.

Torej, kako prijetno ubit popoldan? Najprej za 1500km nafte in potem po kolega, nato na švoh kavico Na obalo. Nato eno kruzanje skozi Sevnico, in Na grad. Po desetih minutkah so se začeli nabirat penzionarji, ki so prišli poslušat nekakšne pevske zborčke (ki naj bi se začeli nekje čez uro in pol). Pred totalno zasedbo omenjenih sva se pobrala Na dile. Petek gre proti večeru, nikjer se nič ne dogaja… ok, naprej v Centrala. Ravno sva se usedla, ko začne zvnoit GSM.. neznana številka. Kliče bivši sošolec iz osnovne šole, ki je že nekaj let na invalidskem vozičku, in ga že dolgo nisem videl. Če imam čas, da se kaj vidimo. Torej naslednja postojanka. Nekaj prijetnih uric, in kruto spoznanje, kako ti lahko kratek trenutek vzame vse…

Čas za odhod. Naprej oz. nazaj Na obalo. Kavica. V želodcu se je pojavil občutek, da je noter pajčevina.. -> hallo pizza. “Dobiš čez pol ure.”. Čez kakšno uro kličem, ker pice še ni. “Bi že morala prit.” Čez dodatne pol ure, ker je še kar ni. “Saj si jo prevzel??”. Ahaa, takšna je situacija. Ena baraba nama je pojedel pico. Hja, pajke je nekako treba pregnat. Pizzerije so se zaprle.. sprememba plana, greva v Metuljčka na hamburger. Bejbi, ki sta se slučajno znašli tam, bi šli poleg. OK, se bodo punce vsaj enkrat v dobrem avtu peljale. Čez pol ure je hamburger že pregnal pajke. Kolega se odloči ostat tam. Naložim punci in ju odpeljem nazaj Na obalo do njunega avta. In potem grem domov.

Jutri bom verjetno deležen nekaj hladnih pogledov.

Preden zaspim, razmišljam.. pod vplivom dneva… o tem, kako mi nič ne manjka in kako mi je lepo. Pomembno je, da se tega zavedamo, ali ne?

Pa še en komad, ki se je na omenjen dan poslušal v Audiju.