Naključje?
Moja lubica ima, kot mnogo ostalih dobrih lastnosti, odličen okus za knjige. Ker se na morju po kosilu prileže kakšna dobra knjiga, mi je poslala sms.. in si zaželela knjigo Krasni Novi Svet (Brave New World).
Ker nisem imel časa, ni bilo z obiskom knjižnice nič… mi je pa kolega posodil filozofski Zofijin Svet. Deklina je bila zadovoljna.
Ravnokar, med sprehodom skozi dnevno sobo, pa sem jo našel. Sploh je nisem iskal. Da, Krasni Novi Svet, ki je v fotrovi domači knjižnici (ki jo očitno zelo slabo poznam) že kakšnih 25 let, je bila prav na začetku vrste, in me je, seveda prvič, kar potegnila k sebi. Osupel sem obrisal prah z nje in jo pripravil na jutrišnje potovanje na morje.
Back in the game.
Zbudil sem se ob pol 5h. Prezgodaj. Seveda bi še spal, četudi še naprej na sicer udobnem, a prekratkem zadnjem sedežu. Poiščem sharka, ki se je čez noč ohladil na nekje primerno temperaturo, in se odpravim na nekaj korakov oddaljeno obalo. Sicer je še mrak, a malo se je že začelo daniti. Usedem se na kamen, in poslušam morje. Kljub temu, da ni valov, prijetno nežno šumi. Škoda, ker ni praznik še vsaj danes… tukaj je tako lepo. Sonce, morje, vročina, in ko je le te preveč, senčka, kakšna kavica, pijačka, poljubčki, … Carefree world.
V prvem kampu sem se malo očedil. Vsi so še spali. Slišati je bilo le starega dizla, ki je tam zunaj neutrudno počasi mlel. Kmalu je na mejnem prehodu, še malce kasneje se vzpenja po avto cesti iz obale proti Ljubljani. Na Ravbarkomandi v jutru, ki je precej hladnejše od tistega, ki je oddaljeno kakšno uro, prijetna jutranja kavica. Tokrat brez družbe. Včasih, seveda redko, so takšne solo kavice zakon. Levi smo, kljub temu, da sicer popolnoma odvisni od družbe, globoko v sebi samotarji.
V petek po službi pa spet.
big brother.
Preziram vse, ki gledajo big brotherja, namesto da bi počeli karkoli drugega.
Nekoč sem mislil, da so takšne otročarije le za 12 let stare pubertetnice.. vendar nee, daleč od tega. Nekateri na primer danes ne grejo ven, ker je zadnji big brother :S.
Joj no, pejte na sprehod, dejte se dol, poglejte kak muvi al pa naredte kak krog z motorjem.. karkol bo bolje.. pa pustite big brotherja za morončke.
Sam testiram blufuf =)
Sistemci včasih dobimo kakšno kavico od kakšne osrečene punce.
Ko..
.. bom imel dost kesha in ko
.. bo audi dokončno omagal
.. bom kupil tak avto:
In potem bom kupil še nalepko. “I can beat your civic, and I can f**k your sister in the back seats“.
Vendar ne kaže, da bo audi v kratkem omagal 
Podelitev diplome.
Oziroma kako preživet ta poseben dan.
Maje ni, je v LJ, kjer se uči za maturo, ki je naslednji dan. OK, danes torej brez nje. Naložim torej tastare in tamalga v makino sportivo in se odpravimo v MB. Fotr ves čas teži, da bomo šli iz ceste. Po pričakovanjih je bila podelitev brezvezna formalnost… in nato nazaj proti domu.
Torej, kako prijetno ubit popoldan? Najprej za 1500km nafte in potem po kolega, nato na švoh kavico Na obalo. Nato eno kruzanje skozi Sevnico, in Na grad. Po desetih minutkah so se začeli nabirat penzionarji, ki so prišli poslušat nekakšne pevske zborčke (ki naj bi se začeli nekje čez uro in pol). Pred totalno zasedbo omenjenih sva se pobrala Na dile. Petek gre proti večeru, nikjer se nič ne dogaja… ok, naprej v Centrala. Ravno sva se usedla, ko začne zvnoit GSM.. neznana številka. Kliče bivši sošolec iz osnovne šole, ki je že nekaj let na invalidskem vozičku, in ga že dolgo nisem videl. Če imam čas, da se kaj vidimo. Torej naslednja postojanka. Nekaj prijetnih uric, in kruto spoznanje, kako ti lahko kratek trenutek vzame vse…
Čas za odhod. Naprej oz. nazaj Na obalo. Kavica. V želodcu se je pojavil občutek, da je noter pajčevina.. -> hallo pizza. “Dobiš čez pol ure.”. Čez kakšno uro kličem, ker pice še ni. “Bi že morala prit.” Čez dodatne pol ure, ker je še kar ni. “Saj si jo prevzel??”. Ahaa, takšna je situacija. Ena baraba nama je pojedel pico. Hja, pajke je nekako treba pregnat. Pizzerije so se zaprle.. sprememba plana, greva v Metuljčka na hamburger. Bejbi, ki sta se slučajno znašli tam, bi šli poleg. OK, se bodo punce vsaj enkrat v dobrem avtu peljale. Čez pol ure je hamburger že pregnal pajke. Kolega se odloči ostat tam. Naložim punci in ju odpeljem nazaj Na obalo do njunega avta. In potem grem domov.
Jutri bom verjetno deležen nekaj hladnih pogledov.
Preden zaspim, razmišljam.. pod vplivom dneva… o tem, kako mi nič ne manjka in kako mi je lepo. Pomembno je, da se tega zavedamo, ali ne?
Pa še en komad, ki se je na omenjen dan poslušal v Audiju.
Melanholija..
15 minut po tem, ko vstanem, sem že v avtu. Čez 3 minute je poleg mene tudi kolega.
Prvih nekaj kilometrov je vedno počasnih, zaspanih. Poleg tega, da se zbudi motor, se mora zbudit tudi voznik. Včasih se ustaviva na petrolu, vsak po svojega sharka. Ki nato počasi traja vse do ljubljane. Kave po poti zaradi časa ne pijeva več.
Jutranja vožnja v veliki meri vpliva na dan, ki ji sledi. Običajno je to prebujanje prijetno, polno dobre glasbe in globokih ali odbitih ali strokovnih debat.
Zgodi se, da je dan že v osnovi poln melanholije, kot je bil danes. Vožnja postane na tak dan nekaj čisto posebnega. Dež, cesta polna vode, brisalci tudi na najhitrejši stopnji ne dohajajo več. Kolega spi. Rolajo se NIET-i, v originalni izvedbi seveda. Opazim, da poznam čisto vsako fakin luknjo na cesti. Čisto vsako ožino, vsak znak, vse. Če se pojavi nov znak, ga običajno spregledam. Vozim popolnoma avtomatsko, skoraj bi lahko spal. Medtem, ko prehitevam, se sprašujem, kaj bom čez čas… A se mi bo še dalo vsak dan v LJ in nazaj? Maja gre študirat, in bo stanovala v Ljubljani. Kaj bo z mano? Naj ostanem pri njej? Naj dam za stanovanje 400€ mesečno? In zagonim preostanek plače za stroške, ki so povezani s takšnim življenjem? Ali pa ostanem pri obstoječem stanju? Doma mi je lepše, kot bi mi bilo v LJ. Vendar spet..
Ko se zavem, sem na avtocesti, pedal za plin je na dnu, pred seboj zaradi dežja ne vidim nič.
V službi sem kljub nalivu, kot ga verjetno še nisem videl, nekje 5 minut prej kot sicer.
Papa Tron, welocome Dell.
Tako, dokončno sem prestavil vse potrebne zadeve iz mojega skoraj 2 leti zvestega spremljevalca. Kljub temu, da je bil poceni in da njegovo poreklo ni ravno plemenito, si je pri meni zaslužil zelo pozitivno oceno, prestal je namreč marsikaj (tudi kakšen padec z mize 
), pa vendar ves čas deloval popolnoma brez težav. (ker se ne moreva popolnoma ločit, ga bo v nadaljnje uporabljala “my significant other” ).
Kot kaže 2 tedenska uporaba, ga bo Dell D830 dostojno nasledil. 1680×1050, quadro, 2 giga rama, T8100, 7200rpm HDD, magnezijeva kletka. Praktično neslišen. Nipple! (pointing stick, ki je vsaj meni bistveno uporabnejši od touch pada).
V planu je še en NAS z dvema 750 giga diskoma.
