Še enkrat.
In ker je blo fajn, grem danes spet. V glavnem, rezervirajte si čas v nedeljo popoldan za gokarde, in malce manj jejte, na se ne boste slučajno zgovarjali potem, da sem najhitrejši zato, ker sem lahek.
Za natančen odhod pa se zmenimo v soboto zvečer ali v nedeljo dopoldan. Okrog petih nekje bi naj bili dol.
Čuff ->.
Fajn je blo..
Upam, da bo avto zdržal do konca tedna. Te dni se mi vedno precej mudi, in je potrebno malce bolj tišat. Se mi zdi, da bodo nekateri motorni deli ravno tako dobro amortizirani, kot so bile zavore. Kadi vedno bolj. In pije olje. Če je kdo za mano tečen, samo dam v nižjo prestavo, in malce po gasu. V retrovizoju vidim gost oblak črnega dima. Verjetno je od zadaj videti še precej bolj grozen. Se tisti tečni takoj oddaljijo.
Ne vem, zakaj ljudje ne hodijo(mo) namesto v Portorož na kavico raje v Umag. Je boljša (ali sva pa imela več sreče pri izbiri supplierja v Umagu). Sicer lepo mesto, ravno prava stvar za preživetje prijetnega večera v dvoje. Tale enodnevni pobeg iz vsakdana je bil zelo pametna ideja. V petek ga bom ponovil.
Današnji dan, kljub temu, da se še ni dobro začel (pošteni ljudje še spijo), pa je tudi prinesel marsikaj. Najprej me je hrvaški carnik temeljito pregledal. Odprl sem mu prtljažnik, nekaj časa je zmedeno buljil v rezervno gumo (poleg te je bila notri le še prva pomoč, liter olja in ojačevalec), nato pa je ugotovil, da je prva pomoč sumljiva, in jo pregledal. Potem je skoraj odtrgal kljuko, ko je hotel odpret zaklenjena vrata. Ki sem mu jih ustrežljivo odklenil in odprl. Pregledal je, če je v škatli še kak jaffa keks (morebiti je bil pa revež lačen, in je pričakoval, da mu bom kaj ponudil?), ter vsebino nahrbtnika. Žal ni našel nič za pod zob, ponudil bi mu lahko le sharka, pa še to le polovičko. Radovedno je vprašal, kje sem bil. Z natančnim odgovorom “na morju” je bil nekako zadovoljen, in me je spustil naprej. Pot se je srečno (a zaspano) nadaljevala, dokler ni buček neumen z okrašenim golfom TDI par avtomobilov avtomobila pred mano ob prihodu na ljubljansko obvoznico na vso moč povozil klemfixa (al kako se reče tisti zadevi, ki jih postavijo na ceste, da omejijo promet le na en pas), in pri tem uničil gumo, sesul šipo, in verjetno še kaj, seveda pa se je ob tem še sunkovito ustavil (na edini vozni pas, bolje bi bilo, da bi ustavil med tistimi znaki, med katere je zašel, in ne bi bilo nobene panike). Nepričakovano smo se ustavljali vsi za njim, jaz kar z vsemi štirimi na počez. Dobro, da je bil shark praktično prazen. Ko se je dim polegel, je gospod, ki se je za mano tudi nekako uspel ustavit, stopil iz avta, in povedal, da je bilo blizu. Zavil sem levo, med klemfixi, na zaprt del avtoceste (na katerem se ne dogaja nič), in naprej proti službi.
Sedaj jem sendvič.
Edit: Morje je že zelo toplo. Škoda, da je bolj umazano, kot nižje proti jugu.
Raceland
Nedelja, vroče, dolgčas… Kaj naj počnemo? In smo se spomnili na rent-a-cart. Na racelandu, ki je precej blizu, v Krškem.
Slik ni, kljub temu, da sem imel fotoaparat. Je bilo preveč fajn, da bi mel čas slikat 
Proga je super, karti bi lahko bili hitrejši, vendar so dovolj hitri, da ne smeš vozit proge pod polnim plinom. Občutek za volanom fenomenalen. Stvar prime cesto kot treba. Sem potem v prvem ovinku z avtom skor iz ceste zletel. 12minut stane 10€, sprejemljivo. Vsak krog se meri (čas), in tako na koncu dobiš izpisane vse čase. Glede na to, kakšen avto vozim, niti ni čudno, da sem bil najhitrejši Pa naslednji teden baje dobijo močnejše, 270ccm karte! (sedaj so 200ccm). Torej gremo čez 14 dni spet!! Dobro bi bilo spravit skupaj ekipo kakšnih 8h. Dejmo fantje (in punce!), javite se! Močno proporočam!
Half way to hell
Zadnjih 14 tisoč kilometrov je mojih. Avto verjetno gara bolj, kot je kadarkoli poprej. Brez kakšnih nenačrtovanih postankov ali česarkoli takšnega. Lepo udobno, in počasi (oz. hitro, kolikor dopuščajo razmere) In varčno. Poraba pod 5l/100km. Ne vem, kako je z novimi audiji, ker ga nimam. A lahko trdim, da je dobrih 20 let nazaj audi delal odlične in zelo trdožive avtomobile.
Motor gre čez kak teden “pod nož”. Sicer vžiga super, leti kot treba, a ga ne smem dolgo gonit. Ker potem ne gre več kot treba (čeprav še vedno deluje). Bomo pa z podiranjem motorja (upam) ugotovili, kaj je narobe, in avto skušali pripravit na novih 333333km.
AirBorne 07
Bili smo tam, in ni nam žal, da smo bili! (čeprav je daleč?) Zelo pester program (v celem dnevu le ena pavza za malico (tako kratka, da je nismo mogl do konca v miru pojest!!)). Najbolj so me impresionirali akrobati, pa mig s svojim zelo hrupnim nastopom, pa tudi nekatera historična letala (hmm, koliko metrov je potrebovala “štorklja”, da je šla v zrak… 10?). Skratka Zakon.
Evo nekaj slikc s komentarji
Pot do tja je bila strašno dolga in trnava.
Takole zadeve izpeljejo mojstri.
Si ne bi mislil, da je tole fizično mogoče, ampak je.
In za konec še “real thing”, Mig 29. Kot je vidno iz slik, prava vozila ne potrebujejo fake dima, da se vidi njihova pot, ker ga zmogljiva mašina ustvarja sama dovolj! (Hmmm, na kaj me že to spominja??)
Avto, Avto in pol, Dva Avtomobila
Avto ste že spoznali, predstavljam še Avto in pol ter Dva Avtomobila.
Konec popisa
Kot nekateri veste, sem zadnje 4 mesece malce popisoval nepremičnine. OK, predvsem 2 meseca, zadnja 2 pa zaradi službe v LJ samo še minimalno, toliko, da mi ne more nihče nič očitat zaradi pogodbe…
Tale popis mi bo ostal v prijetnem spominu. Delo je prav zabavno (na trenutke res zelo zabavno), nič naporno, in nenazadnje, precej dobro plačano. Nekaj spominov, ki mi padejo na pamet…
Popisal sem kar nekaj tujcev. Naletel sem na Angleža pri katerem sem pustil obvestilo o mojem obisku, in napovedal nasl. obisk… ki ga nisem vzel posebno resno, pač lastnik iz VB itd, itak ga naslednjič tudi en bo. In ko sem na ta napovedan dan prišel.. seveda sem zamujal.. 2 uri.. sem presenečen opazil avto z GB oznako. 87(!) letni gospod iz Velike Britanije se je v Slovenijo z avtomobilom pripeljal samo zaradi popisa (in bil kljub moji 2 urni zamudi nadvse prijazen in ustrežljiv). Zanimivo, marsikateremu Janezu je bilo precej težje izmerit kozolec in štalo. Nasploh so bili Angleži zelo ustrežljivi glede popisa.
Popisal sem tudi Nemca. Ki ne govori Angleščine, Slovenščino pa zelo slabo, oz praktično ne. Vendar mi je uspelo! Nisem si mislil, da sem sposoben česa takšnega. V bistvu se še vedno malce sprašujem, kako nama je to uspelo..
Ljudje… kljub anti propagandi, ki so nam jo zagodli mediji, nisem imel nikakršnih težav z njimi. Mogoče z nekaterimi prvi 2 minuti, potem pa lahko z raznimi prijemi precej hitro spremeniš njihov odnos do popisa. Popis je vsekakor delo, ki te nauči delati z ljudmi.
Gostoljubje.. takšnega pred popisom nisem pričakoval. Sploh niso redki dnevi, ko lahko ob popisu zaužiješ kosilo, in seveda mnogo kukijev in podobnih zadev. Pijača vključena pri 90% popisancev. In pa zelo opazna razlika podeželje – mesto. V mestih so ljudje opazno bolj hladni, manj domači. Ponudijo sok, ampak pričakujejo, da ga boš hitro spil in šel. Sem na srečo popisoval predvsem podeželje.
Vendar tukaj nekateri posebaj izstopajo.. glavni kmet na vasi, ki je na tekmovanju v izbiri najboljše suhe salame zmagal, se je počutil zelo užaljenega, ker sem sprva odklonil pogostitev.. nato je sledila res bogata pojedina, z odličnimi dobrotami domačega izvora. In na koncu je bil možakar ves blažen, ker sem mu povedal, “da ima res dobro salamo!”. To je bil smisel mojega obiska, kako sva popisala, ga niti ni toliko zanimalo.
Nekaj (niti ne tako malo) ljudi mi je bilo pripravljeno zaupatu svojo življenjsko zgodbo, torej križe in težave, ki jih nosijo v sebi, krivice, ki se jim godi. In še marsikaj. Slišal sem marsikaj zanimivega (če sem imel čas in če se mi je dalo poslušat) . In to kljub temu, da sem bil 15 minut pred tem le popisovalec.. nekdo nepoznan, ki ga ti ljudje še nikoli prej niso videli… In na koncu… “če se boš kaj mimo vozil, se pa le še kaj ustavi.”
Radovednost… “Kako je pa sosed dal popisat?”, “A majo pri sosedovih več površine kot mi?. Vsakdanje.
Kje ljudje živijo… nekaterim sem že omenil, da jim dam 20€ + stroške z bencinom, pa se gremo peljat na nekaj lokacij, kjer sem popisoval. Groza. Dobro, da je bilo v času mladosti mojega strica audija takšnih cest precej, in je avto lepo visok, pa še motor visi daleč preko prednjih koles, in je tako precej dober za v kakšen hud makadamski hrib, ker se ne zakoplje zlepa. Včasih se namreč zgodi, da moraš na drugo stran potoka, preko katerega ni mostu, in potem še 1x, in še 1x, in nato ugotoviš, da človeka ni doma, in se boš moral poleg tega, da boš prišel nazaj do civilizacije, še 1x prebiti skozi vso to divjino… In pa kakšen na pogled neprevozen hrib, ko se kolesa kljub trudu vrtijo venomer malce v prazno.. ali pa še huje, kam hudo navzdol, in se samo sprašuješ, kako boš prišel nazaj. In vse do takšnih ekstremov, ko se zapleteš v kakšno grozno grmovje, obupano odpreš vrata, in se odpraviš naprej peš. In bi moral tam peš tudi, če bi imel traktor. Tisti pravi traktor. Ker kamor gre traktor, gre audi (ki je v bistvu tudi traktor) z menoj za volanom tudi! In potem prideš do hiše, ki nima elektrike, nima vode. A ima prebivalce! Tudi to še obstaja, ja… Ali pa iščeš hiško na jasi, okoli katere je samo gozd. In nimaš sosednjih skic, ker bi bil na njih tudi le gozd. In potem to 3 ure iščeš (na voljo je le naslov, za katerega nihče ne ve, kje je, ter lastnik, ki ni dosegljiv(ali pa je že mrtev)). In potem ugotoviš, da je zadeva dostopna, vendar od nekje povsem drugje. In se odpraviš tja. Prideš do zapornic, na katerih piše, privatna posest itd.. in jih odpreš, ker je pač do zadeve treba prit.. in se voziš, gor in gor, in prideš do jase na vrhu hribčka, sredi gozdov. Lepa zelena travica, nekaj lepo urejenih dreves, sredi sončne jase pa hiška, ki je kot iz pravljice. Preprosta, zelo lepo urejena, z rdečimi zavesami. In govori o tem, da je ves čas tukaj sama, da ni bilo nikogar že dolgo dolgo. Pustiš obvestilo, ki ga moraš, in se ustaviš. In vidiš, da je v tem neokrnjenem kotičku tako čudovito mirno.. in si želiš, da bi nekaj časa lahko ostal kar tam. Ko tako mine pol ure, se usedeš nazaj v avto, in se odpelješ počasi naprej… čisto počasi, ne tako kot sicer, ko se mudi, in je povsod treba bit hitro.. in se popolnoma nič ne obremenjuješ s tem, da si za tole zadevo zabil bistveno preveč časa, in da zato precej zamujaš….
Defrost mode on.
V ponedeljek zjutraj.. panika. Cela hiša brez mreže.
—> Skoraj ves delovni čas sem preživel v enem ali drugem hladilniku (ki mu tukaj pravimo tudi server room).
Ko sem se odpeljal domov, sem bil prvič vesel, da v avtu nimam klime. Se je bilo nadvse prijetno malce odtalit.
