Ko sem se v torek z motorjem peljal v službo, sem vso pot natančno vedel, kaj je hotel povedat Walter Wolf, v svetu najbolj znani Slovenec.
“It is from passions that all our pleasures are derived. Speed is one suchpassion.”
Audi je zahteval nekaj vzdrževanja (to je pokazal tako, da se je nekje sredi nekega ovinka odločil, da ne bo šel natačno tja, kamor sem od njega zahteval.) K sreči sem uspel trmasto bjaž obdržati na cesti in jo z malce manj pretiravanja dostavil srečno k mehaniku. Menjali smo en končnik, gumico na stabilizatorju, diske, ploščice (ker je vse skupaj že nevarno treslo), “lajtnge” za zavore (ki so bile popolnoma preperele, ena pa je tudi drgnila nekam ob eno kovino). Deli + delo me je udarilo po žepu za 77€. Sedaj je popolnoma pripravljen za na morje. In še za kam.
Je vprašal carinik, ker je kolega poleg mene spal.
Vikend je bil zakon. Malce je zamorila le 6 urna vožnja domov v nedeljo pozno zvečer. Včeraj sem bil popolnoma utrujen (skoraj ves teden premalo spanca…). Evo nekaj slikic (žal sem slikal le eno jutro in en sončni zahod.).
Moja lubica ima, kot mnogo ostalih dobrih lastnosti, odličen okus za knjige. Ker se na morju po kosilu prileže kakšna dobra knjiga, mi je poslala sms.. in si zaželela knjigo Krasni Novi Svet (Brave New World).
Ker nisem imel časa, ni bilo z obiskom knjižnice nič… mi je pa kolega posodil filozofski Zofijin Svet. Deklina je bila zadovoljna.
Ravnokar, med sprehodom skozi dnevno sobo, pa sem jo našel. Sploh je nisem iskal. Da, Krasni Novi Svet, ki je v fotrovi domači knjižnici (ki jo očitno zelo slabo poznam) že kakšnih 25 let, je bila prav na začetku vrste, in me je, seveda prvič, kar potegnila k sebi. Osupel sem obrisal prah z nje in jo pripravil na jutrišnje potovanje na morje.
Zbudil sem se ob pol 5h. Prezgodaj. Seveda bi še spal, četudi še naprej na sicer udobnem, a prekratkem zadnjem sedežu. Poiščem sharka, ki se je čez noč ohladil na nekje primerno temperaturo, in se odpravim na nekaj korakov oddaljeno obalo. Sicer je še mrak, a malo se je že začelo daniti. Usedem se na kamen, in poslušam morje. Kljub temu, da ni valov, prijetno nežno šumi. Škoda, ker ni praznik še vsaj danes… tukaj je tako lepo. Sonce, morje, vročina, in ko je le te preveč, senčka, kakšna kavica, pijačka, poljubčki, … Carefree world.
V prvem kampu sem se malo očedil. Vsi so še spali. Slišati je bilo le starega dizla, ki je tam zunaj neutrudno počasi mlel. Kmalu je na mejnem prehodu, še malce kasneje se vzpenja po avto cesti iz obale proti Ljubljani. Na Ravbarkomandi v jutru, ki je precej hladnejše od tistega, ki je oddaljeno kakšno uro, prijetna jutranja kavica. Tokrat brez družbe. Včasih, seveda redko, so takšne solo kavice zakon. Levi smo, kljub temu, da sicer popolnoma odvisni od družbe, globoko v sebi samotarji.
Preziram vse, ki gledajo big brotherja, namesto da bi počeli karkoli drugega.
Nekoč sem mislil, da so takšne otročarije le za 12 let stare pubertetnice.. vendar nee, daleč od tega. Nekateri na primer danes ne grejo ven, ker je zadnji big brother :S.
Joj no, pejte na sprehod, dejte se dol, poglejte kak muvi al pa naredte kak krog z motorjem.. karkol bo bolje.. pa pustite big brotherja za morončke.
